VEČNI ODMEVI

Odpuščanje je ena najtežjih stvari v življenju. Zdi se, da logika sprejemanja prizadetosti poteka tako, da nikoli ne pozabimo prizadetosti niti tistega, ki nas je prizadel. Ko odpustimo, nas prevzame neka globlja, božanska velikodušnost. Ko lahko odpustimo, smo svobodni. Kadar ne moremo, smo ujetniki prizadetosti. Kadar smo zares razočarani nad nekom in postanemo zagrenjeni, postanemo ujetniki tega občutka. Le milina odpuščanja lahko prekine hladno logiko prizadetosti in zagrenjenosti. Ponuja nam izhod, ker postavi konflikt na povsem drug nivo. Na nek čuden način ohranja konflikt človeški. Ob tem sprevidimo in začnemo razumeti pogoje, okoliščine in šibkosti, zaradi katerih je druga oseba delovala, kot je.